| s-1
| Ta temeljni preobrat v znanostih o življenju pa se ni zgodil v zgodovinskem vakuumu, temveč je spremljal spremembe v naravi in tehnologiji moči znotraj kontinuirane gonilne sile kapitalistične reprodukcije. |
| s-2
| Pričujoče poglavje orisuje te spremembe v prizadevanju, da bi raziskalo zgodovinsko povezavo med vsebino znanosti in njenim družbenim ozadjem. |
| s-3
| Širše vprašanje, ki preveva to kritično razčlembo, pa je, kako razviti socialistično-feministično znanost o življenju. |
| s-4
| Za koristno diskusijo o idejah tega poglavja se zahvaljujem članom Baltimore Science for the People. |
| s-5
| V svojem sicer uporabnem prispevku k obdelavi ideoloških vprašanj v razčlembi radi pozabijo na zgodovino in zgradbo biologije ter navajajo zlasti njeno prepovedano širjenje na področje politike in družbe. |
| s-6
| Glej Ann Arbor Science for the People (1977) in Chasin (1977). |
| s-7
| Washburn (1978) s poudarkom na zgodovini preučevanja živalskega vedenja in Sahlins (1976) zagovarjata avtonomijo družboslovja. |
| s-8
| Bolj teoretično pa se je problema lotil Radical Science Journal v Londonu. |
| s-9
| Zdi se, da so nove tehnologije tesno povezane z oblikami »privatizacije«, ki jih je opisal Ros Pesetsky (1981). |
| s-10
| Gre za sinergično interakcijo militarizacije, desničarskih družinskih ideologij in ravnanj ter okrepljenih oznak korporativne (in državne) lastnine kot zasebne lastnine. |
| s-11
| Glej tudi Enloe (1983a, b). |
| s-12
| Toda entitete poznega dvajsetega stoletja, ne glede na to, ali imajo strukturo in lastnosti retoričnih objektov – infekcijski vektorji (mikrobi), elementarni delci (kvarki) in biomolekularne kode (geni) – niso romantični ali modernistični objekti z notranjimi zakoni koherence. |
| s-13
| Marilyn Strathern (1987a) je v svoji analizi raziskovanja motene ločnice med modernizmom in postmodernizmom v etnografiji in antropologiji – kjer so veliki problemi avtorizacija ali prohibicija oblikovanja primerjalne vednosti čez “kulture” z neke epistemološko utemeljene izhodiščne točke bodisi znotraj, zunaj bodisi v dialoškem razmerju s katerokoli enoto analize – pomembno opazila, da umetniškemu delu kot objektu ni vzporedna pisna etnografija vednosti, ampak kultura. |
| s-14
| Romantični in modernistični naravno-tehnični objekti vednosti v znanosti in drugih kulturnih praksah stojijo na eni strani tega razcepa. |
| s-15
| Postmodernistično oblikovanje stoji na drugi strani s svojim “protiestetskim” za vedno razcepljenih, problematiziranih, vedno umikajočih se in odloženih “objektov” vednosti in prakse, vključno z znaki, organizmi, sistemi, jazi in kulturami. |
| s-16
| “Objektivnost v postmodernem okviru ne more govoriti o neproblematičnih objektih; govoriti mora o specifični protezi in prevajanju. |
| s-17
| Objektivnost, ki v izhodišču govori o oblikovanju primerjalne vednosti (kako poimenovati stvari, da bi bile stabilne in podobne druga drugi), postane vprašanje politike novega postavljanja meja, da bi dobili nenedolžna pogajanja in povezave. |
| s-18
| Tisto, za kar gre v razpravah o modernizmu in postmodernizmu, je vzorec razmerij med telesi in jezikom ter v njih. |
| s-19
| So trenutne sledi, na katere se osredotočajo polja sil, ali pa so informacijski vektorji v komajda utelešeni in nadvse spremenljivi semiozi, ki jo usmerjajo dejanja prepoznavanja in napačnega prepoznavanja. |
| s-20
| Človeška narava, zakodirana v svojem genomu in drugih praksah zapisa, je obsežna knjižnica, vredna izmišljenega skrivnega labirinta Umberta Eca v Imenu rože (1980, slov. prev. 1986). |
| s-21
| Kaže, da bosta utrditev in shranjevanje tega besedila človeške narave dražja kot njegov zapis. |
| s-22
| To je strašljiv pogled na razmerje med telesom in jezikom za tiste izmed nas, ki bi o realnosti še vedno radi govorili z več zaupanja, kot pa dopuščamo razpravam krščanske desnice o ponovnem Kristusovem prihodu in njihovemu očaranju nad končnim uničenjem sveta. |
| s-23
| Rade bi mislile, da so naši pozivi k realnim svetovom več kot le obupan odmik od cinizma in dejanje vere, podobno kakšnemu drugemu kultu, ne glede na to, koliko prostora radodarno namenimo bogatim in vedno zgodovinsko specifičnim posredovanjem, s katerimi moramo me in vsi drugi spoznavati svet. |
| s-24
| V okviru neke vrste tehnološkega holizma so bili prvi teoretični pristopi k biološkemu telesu z vidika kibernetičnih komunikacijskih sistemov od poznih štiridesetih pa vse do konca šestdesetih nagnjeni h koordinaciji pod vplivom 'krožno-kavzalnih mehanizmov povratne informacije'. |
| s-25
| V petdesetih letih so biološka telesa postala tehnološki komunikacijski sistemi, a se pri tem še niso povsem rekonstituirala kot prostori 'razlik' v postmodernem smislu - kot igra označevalcev in replikatorjev v strateškem polju, katerega pomen je le z zelo problematičnega vidika odvisen od zunanjega sveta. |
| s-26
| Celo prvi poskusi sinteze v sociobiologiji, še posebej v delu E.O. Wilsona Sociobiology: The New Synthesis (Sociobiologija: nova sinteza, 1975), so vztrajali pri izrazito tehno-organski oziroma holistični ontologiji kibernetskega organizma ali kiborga, kot ga je na novo umestila povojna evolucijska teorija s svojimi širitvami in popravki teorije o naravnem izboru. |
| s-27
| Ta 'konzervativna' razsežnost pri Wilsonu in številnih drugih sociobiologih je bila predmet ostre kritike s strani evolucijskih teoretikov, ki so si upali mnogo dlje pri procesu denaturiranja koordinacijskih načel na vseh stopnjah biotske organizacije v organski biologiji od genskih fragmentov do ekosistemov. |
| s-28
| Sociobiološka teorija inkluzivne pripravljenosti je okrog organizma in njemu sorodnih zapečatila nekakšno ovojnico, ki pa jo je evolucijska teorija poznih sedemdesetih in osemdesetih vedno znova odpirala. |