s-1
| Učenjaki so ponovno začeli z delom in bistveno zbrali v eni sami knjigi. |
s-2
| Z njo so stopili pred kralja, ki pa je ležal na smrtni postelji. |
s-3
| Bilo je jasno, da ne bo mogel prebrati knjige, zato je prosil učenjake, naj mu povedo bistvo v enem samem stavku. |
s-4
| Tako je predsednik komisije učenjakov skrčil bistvo zgodovine človeštva v en sam stavek: Živeli so, trpeli in umrli; kar je vredno in preživi, je ljubezen. |
s-5
| <$F Nekaj zgledov je vzetih iz zbirke zgledov: Brez prilik jim ni govoril. |
s-6
| Zgledi za pridige in katehezo. |
s-7
| Gradivo zbrala in priredila Julka Nežič, Ljubljana 1988/89. > |
s-8
| O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. |
s-9
| Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. |
s-10
| Človek brez srca je človek brez ljubezni. |
s-11
| Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. |
s-12
| Srce je simbol ljubezni. |
s-13
| Č |
s-14
| Sv. Pavel našteva naravne kreposti, ki so zelo potrebne za skupno življenje: “Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. |
s-15
| Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. |
s-16
| Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. |
s-17
| Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti” (Kol 3, 12-14). |
s-18
| Naj navedem primero z drevesom, ki bo pojasnila razliko med naravnimi in Božjimi krepostmi. |
s-19
| Naravne kreposti lahko primerjamo z drevesom divjakom: Drevo bo dobro uspevalo in obrodilo obilne sadeže, če bo imelo primerno pognojeno zemljo in dovolj vlage, ter ga bo sadjar ustrezno obrezoval. |
s-20
| Vendar bodo ti sadeži ob še tako dobri letini le sadeži ustreznega divjaka. |
s-21
| Popolno ljubezen ima lahko tudi tisti, ki ni krščen, ki je druge vere, če si prizadeva živeti v skladu s svojo vestjo in svojo vero ter se svojih grehov iskreno kesa. |
s-22
| Tudi v takem deluje Sveti Duh in mu podarja dar ljubezni, da z njim z Božjo ljubeznijo ljubi Boga (kolikor ga spozna), sebe in bližnjega. |
s-23
| Tomaž Kempčan ugotavlja: “Ponižnega Bog čuva in rešuje, ponižnega ljubi in tolaži. |
s-24
| K ponižnemu človeku se sklanja Bog, ponižnemu daje veliko milosti in po ponižanju ga povišuje v slavo. |
s-25
| Ponižnemu razodeva svoje skrivnosti in ga ljubeče k sebi vleče in vabi. |
s-26
| Ponižni je tudi, kadar je osramočen, dosti miren, ker se opira na Boga in ne na svet” (2, 2, 2). |
s-27
| V istem Terezijinem delu lahko preberemo: “Vrtnar, ki goji kak sad s prav izredno skrbnostjo, da bi mu dozorel pred časom, ima pri tem poseben namen. |
s-28
| Gotovo ne bo tega sadu pustil viseti na drevesu. |
s-29
| Postavil ga bo na mizo ob izredni slovesnosti. |
s-30
| Tako je tudi Jezus dajal svoji Mali Tereziji iz podobnega namena toliko milosti. |
s-31
| On, ki je rekel v trenutkih globokega veselja, v dneh svojega zemeljskega življenja: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim (Lk 10,21), je hotel na meni pokazati svoje usmiljenje. |
s-32
| Videl je, kako sem majhna in slaba. |
s-33
| Zato se je sklonil k meni in me z nebeško milino poučil o skrivnostih svoje ljubezni. |
s-34
| ” <$F Sv. Terezija DJ, Povest duše, 28s. 116s. > |
s-35
| Pri prosilni molitvi gre pogosto za naše interese in takšna molitev večkrat ni brez primesi sebičnosti. |
s-36
| Vendar je tudi prosilna molitev upravičena, če le prosimo za dobro stvar in s pravim namenom. |
s-37
| Tudi zase smemo prositi, če je to skladno z upravičeno ljubeznijo do nas samih in prosimo za nekaj dobrega. |
s-38
| Pri prosilni molitvi ne prosimo samo zase, ampak tudi za druge. |
s-39
| Molitev za druge je izraz posebne ljubezni do njih in hkrati tudi do Boga, ki biva v njih. |
s-40
| Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. |
s-41
| Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. |
s-42
| Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo. |