| s-1
| Vsekakor kaže verstvo enako razslojenost sveta, kot smo ga tudi v drugih sklopih že večkrat opazovali. |
| s-2
| S prvimi Rimljani ali bolje Italiki in rimskimi državljani in skupaj z navado, postavljati napise s posvetili bogovom, so ob prelomu štetja let prišli k nam bogovi veljavnega sredozemskega panteona (občestva bogov). |
| s-3
| Njihovi glavni predstavniki so nosili v latinskih napisih latinska imena, a so bili v upodobitvah in legendah bolj ali manj izenačeni z grškimi, znanimi iz Homerjevih pesnitev in sploh iz grške literature ter iz grške likovne umetnosti. |
| s-4
| Srečujemo tako imena Jupiter, Juno, Minerva, Neptun, Apolon, Mars, Merkur, Venus, Volcanus, Diana, Merkur, Eskulap in Higieja, Nemesis, Ceres, pa tudi imena polbogov in boštev raznih naravnih sil. |
| s-5
| Priljubljeno je bilo čaščenje Herkula (Herakla), polbožanstva, v njegovih nesrečah in težkih preskušnjah so ljudje verjetno mnogokrat spoznavali sami sebe in svojo usodo. |
| s-6
| Mnogokrat so se obračali tudi na vodne vile nimfe in duha travnikov in gozdov Silena, dasiravno so, kot bomo brž slišali, ti duhovi lahko tudi pomenili prevod pojmov iz staroselskih verskih predstav v Italikom razumljivo govorico. |
| s-7
| Dasi današnjemu človeku iz grško-rimske literature silijo v misel predvsem razne ljubko spotikljive prigode teh bogov, se moramo zavedati, da so bili za večino svojih častilcev vendarle poosebljenja naravnih sil. |
| s-8
| Ker sta bila na primer Dioskura Kastor in Poluks, sinova dvojčka umrljive matere in večnega Zevsa - Jupitra, bi moral biti eden od njiju smrtnik, drugi pa nesmrten. |
| s-9
| Izprosila sta si, da sta smela živeti oba pol leta v podzemlju, pol leta pa na nebu v družbi bogov. |
| s-10
| V sredozemskih deželah je zvezdni par, ki še danes nosi njuni imeni, viden ravno pol leta. |
| s-11
| Zelo kratek je bil korak od te ljubke razlage naravnega pojava do tega, da so ju šteli za zavetnika umrlih in ju zato upodobili tudi na steni Priscianove grobnice v Šempetru. |
| s-12
| V hiši, opremljeni na rimski, italski način, je bila kuhinja kaj malo pomemben prostor. |
| s-13
| Komaj kje v Emoni so našli sledove zidanega ognjišča. |
| s-14
| Verjetno so marsikaj skuhali na žarečem oglju na majhni prenosni pečici (Plesničar Gec, Kuhar 1996). |
| s-15
| Take železne pečke so pomagale ogrevati tudi mrzla bivališča, so pa služile tako dolgo, da njihovih razpadlih sledov med arheološkimi najdbami kar ne zaznavamo. |
| s-16
| Za ohranjanje toplote so bili domiselni. |
| s-17
| Poznali so, tako vsaj sklepamo po odlomku iz Ptuja, celo neke vrste samovar, kjer je ostajala voda topla v valjasti bronasti posodi nad plamenom oljenke. |
| s-18
| Tudi velika skleda je marsikdaj opravljala vlogo žerjavnice. |
| s-19
| Nasploh je pa vendarle sklepanje na osnovi latinskih napisov in uvoženega gradiva o stopnji porimljanjenja in zlasti razširjenosti omike na moč nezanesljivo početje. |
| s-20
| Naši viri nam brez dvoma predstavljajo samo določen odstotek prebivalstva. |
| s-21
| Napisni nagrobnik je bil pravilo, tako nam kažejo besedila nagrobnih napisov, predvsem za člane srednjega in višjih stanov. |
| s-22
| Izjeme, ko tipamo za tem, kako globoko je rimska omika prekvasila deželo, samo potrjujejo pravilo. |
| s-23
| Res da se na tak način našemu raziskovanju predstavlja najznačilnejši sloj, a vendar moramo reči, da po napisih ne moremo takoj sklepati na splošno pismenost. |
| s-24
| Še bolj omejena je bila pravica postavljati javne napise. |
| s-25
| Tudi tu so ovekovečali svoje namene predstavniki višjih slojev. |
| s-26
| Pač pa so bogovom posvečali svoje zaobljube predstavniki vseh slojev. |
| s-27
| Gotovo poznamo le manjši del vseh napisov, ki so jih v rimskih stoletjih postavili na naših tleh. |
| s-28
| Toda že dejstvo, da so šteli za potrebno, ovekovečati svoje zaobljube bogovom z napisano besedo, da so želeli ohraniti spomin na kar moč dosti ljudi in dejanj z javno razstavljeno zapisano besedo, je vendarle tako mogočna sprememba v miselnosti in v okolju, da dejansko moramo domnevati da je bila sposobnost brati in razumeti latinski jezik zelo razširjena. |
| s-29
| S tem pa so bila vrata latinski literaturi in omiki v deželi široko odprta. |
| s-30
| Še bolj so ji, kot smo omenili (gl. Verstvo), ta vrata tudi med nižje sloje odpirali verski obredi in praznovanja. |
| s-31
| K njim so sodile mitološke zgodbe, in te so bile v cesarskem času že bogato izdelane besedne umetnine. |
| s-32
| Cevc T. 1997, Davni sledovi človeka v Kamniških Alpah, Ljubljana |