| s-1
| Pisatelj ni čutil le odtujenosti ljudem, temveč tudi odtujenost samemu sebi. |
| s-2
| To je izrazil v pismu pisateljici Zofki Kvedrovi, ko ji je napisal: |
| s-3
| Storiti, kakor je storil Gulliver, ki je pobegnil od neblagih ljudi in živel srečno med blagimi konji. |
| s-4
| Spomnimo se, da je pisatelj pogosto čutil strah pred ljudmi, čeprav ga je nezavedno spreminjal v tesnobo, torej v strah brez določenega objekta, na katerega bi bil usmerjen. |
| s-5
| Strah nas pogosto spodbuja k napadalnosti. |
| s-6
| Ko se nekoga ali nečesa bojimo, navadno začnemo to osebo ali to stvar sovražiti. |
| s-7
| To nam pomaga, da laže prenesemo bojazen, tesnobo in druge oblike strahu. |
| s-8
| Dejaven čustven odnos do vira strahu - napadalnost pa je takšna - vsaj deloma zaduši strah oziroma ga potisne iz naše zavesti. |
| s-9
| Cankarjevo navidezno razočaranje nad ljudmi je najbrž treba razumeti v tem smislu. |
| s-10
| Hanca je bila od vseh štirih otrok najmlajša in najšibkejša. |
| s-11
| Vendar je v trenutku hude utrujenosti in duševne krize svoje tovariše rešila obupa. |
| s-12
| V sebi je našla moč, da za nadaljevanje poti spodbudi ne samo sebe, marveč tudi fante, ki so omahovali v dežju, megli in blatu. |
| s-13
| Zbrala je moč, da je pomagala tovarišu. |
| s-14
| Njegovo breme je vrgla na ramo, čeprav se je tudi sama že komaj vlekla po razmočeni cesti. |
| s-15
| Ženska se je torej pokazala sposobnejša za življenje kot moški, sposobnejša za boj z življenjskimi težavami! |
| s-16
| Njegova ljubezen do dekleta ni zadosti močna. |
| s-17
| Morda je bila Maksova nesposobnost, da bi pokazal pravo ljubezen do Francke, za pisatelja razlog, četudi nezaveden, da ga ubije s Kantorjevo roko. |
| s-18
| Kaznoval ga je za hud zločin zoper življenje - za to, da ni sprejel ljubezni ženske, ki ga je privlačila. |
| s-19
| Ne moremo vedeti, koliko je Cankar v Maksu videl sebe, vendar ni dvoma, da mu je bil mladeničev beg pred spolno ljubeznijo zoprn. |
| s-20
| Nemara je s kaznovanjem Maksa simbolično kaznoval sebe. |
| s-21
| Močno žensko osebnost, ki ima zdrav, optimističen odnos do življenja, je Cankar najbolj natančno opisal v nedokončanem romanu Marta. |
| s-22
| Glavna oseba tega dela, Marta, mlado kmečko dekle, ki služi v mestu, stopi v ljubezensko razmerje s študentom in pesnikom Lojzetom. |
| s-23
| V njem je pisatelj poudaril in okrepil nekatere svoje lastnosti. |
| s-24
| Ni naključje, da ga je naredil za pesnika in študenta, ki ne študira. |
| s-25
| Čeprav mu je podoben, Lojze vendar ni Cankar. |
| s-26
| Toda je primer, kako je pisatelj, ustvarjajoč junake svojih del, včasih karikiral sebe, pretiraval v poudarjanju lastnih psihičnih hib. |
| s-27
| Ne mogel bi se dotakniti teh drobnih prstkov s poželjivo roko, z nečistimi ustnicami... |
| s-28
| Že ob sami nespodobni misli bi se bil moral izogniti tistemu pogledu njenih jasnih, rjavih oči... |
| s-29
| Toda Grudnov strah pred trajno zvezo z Marijo je močnejši od njegove vesti. |
| s-30
| Zato izda to žensko in svojo ljubezen do nje, čeprav si mora priznati: |
| s-31
| To sovraštvo do ljubice je predvsem sovraštvo do sebe oziroma do svoje nesposobnosti, da bi sprejel njeno ljubezen in jo vračal v enaki meri. |
| s-32
| Zaradi tega se odloči, da bo naskrivaj pobegnil iz mesta. |
| s-33
| V domišljiji se pogovori o tem s Pavlo in njeno materjo ter ju skuša prepričati, da je njegov umik upravičen: |
| s-34
| Med prvo svetovno vojno je Cankar napisal črtico Pogovor pod lipo. |
| s-35
| Mlada vojaka, ranjenca, ki okrevata, se 'pred prijazno krčmo pod cvetočo lipo' pogovarjata o ljubezni do ženske in jo hvalita. |
| s-36
| Tako prvi vojak pravi: |
| s-37
| Ravno tako ni mogel popolnoma sprejeti partneričine ljubezni. |
| s-38
| Ta ga je še bolj obremenjevala, kajti spolna ljubezen, za razliko od materine, pričakuje in zahteva od ljubljenega bitja vračanje ljubezenskih čustev. |
| s-39
| Materina ljubezen, če je prava, ne zahteva povračila; spolna ljubezen pa pričakuje neposredni odmev svojega dajanja. |
| s-40
| Zahteva, da ji vsaka vloga prinese visoke obresti, ker je sprejemanje čustev ljubljene osebe pogoj, da se še naprej lahko daje v polni meri, brez kakršnegakoli zadržka. |
| s-41
| Zato je težje sprejemati spolno ljubezen; ta sili človeka k ljubezenski dejavnosti. |