| s-1
| Nekatere duše potrebujejo več potrpežljivosti, razumevanja in nežnosti, da zmorejo prve korake v svet. |
| s-2
| Morda je vaša nečakinja tak primer, ponudi s tolažljivim glasom oče in opazuje slamnik, črne trakove na vratu, kako mahajo za njenim hrbtom. |
| s-3
| V drugem delu mesta, v stari hiši ob spodnjem trgu. |
| s-4
| Moški, oblečen v črne žametne hlače in temno volneno jopo, prekine molk: |
| s-5
| Merila sta se izpod čela, oče je dvignil skodelico in spustil po grlu zadnji požirek kave. |
| s-6
| Tekmeca, ki so jima okoliščine onemogočile, da bi postala zaveznika, kljub temu pa je bilo za ostrimi vprašanji in odgovori prisotno neizgovorjeno razumevanje; zajeto je bilo v samoumevnosti, tisti samoumevnosti, ki edina zbliža ali odbije svetove. |
| s-7
| Ja, se je nasmehnil Florijan in obmiroval s pogledom na skupinici kaplanov iz okoliških mestec in vasi, ki so se hranili ob obloženi mizi sredi prostora, ampak svet je ne glede na muke zadnjih dni odrešen. |
| s-8
| Povej Daretu, stoka Iztok, povej mu, da me ni, kurc… |
| s-9
| Cigareta je zaplavala med njimi, sprejel jo je tudi oče, ponižno, vdano; zmehčala je prostor, misli, Kaja se je kmalu zatem prvič nasmehnila, seveda še vedno zbegana, |
| s-10
| Po stavku, ki je presenetil tudi njega samega, je nastala tišina; vedel je, da Kaja noče govoriti o tem, prav zato, ker njena trdnost popušča. |
| s-11
| In prav ker njena trdnost popušča, je treba govoriti o tem. |
| s-12
| Preprost račun. |
| s-13
| Trenutki zmede in negotovosti so voda na Lutov mlin, vohal je to, kot žival, ki voha utrujenost žrtve. |
| s-14
| Hoče Kajino javno priznanje, hoče uživati v svojem zmagoslavju in v Iztokovem porazu, tudi on hoče h koritu slave. |
| s-15
| Meso med prsti Lutove roke žalostno odmre, popravi si hlače in pograbi hladno pivo. |
| s-16
| Naslednja pesem se odvije v molku, vsak na svojem koncu s slušalko v roki, Kaja ponovno v nanizanki, Lut med kitarami pod stropom. |
| s-17
| Sedi, ud je za trenutek edina svetilka v puščavi. |
| s-18
| Kaja gleda njegov obraz, nabrekel penis, obraz, penis, bleda, očarana, skoraj prepričana, zmedena. |
| s-19
| In Lut na drugi strani sobe čuti, da bi resnično storil. |
| s-20
| Ubil. |
| s-21
| Načrt je zajemal tudi nadaljevanje večera, nekakšno tragikomično sklepno dejanje. |
| s-22
| V nastalo zaplinjeno ozračje naj bi namreč zakorakal on, jasno, s steklenico v roki, z vekijo. |
| s-23
| Z rokami na kozarcih in zdrobljen na koščke je videl, da si je spisal vlogo nekakšnega odrešitelja, nekakšnega zmagovalca, vlogo zablodelega viteza, don Kihota, ki je zgrešil čas in vrata in na svojem vrancu prijezdil v sobo. |
| s-24
| Nasmehnil se je in spil. |
| s-25
| V sobi je ga že čakala naslednja uganka, saj so se prisotni očitno odločili razčistiti, kdo bo lastnik muhave samice, ki poležuje v fotelju. |
| s-26
| In kje hodi menih? |
| s-27
| Stopil je okoli hiše, do okna brloga, kjer je skozi režo med odejo in zidom videl dovolj. |
| s-28
| Noč bo pisana in neskončna, ni se motil, imel je prav in v takih trenutkih, ko mu je resničnost uslužno izpolnila pričakovanja, je bil zadovoljen s sabo. |
| s-29
| Prisotni v sobi so se že napolnili s tremi dvojnimi odmerki vodke, kot običajno so pognali po grlu eno za drugo, takoj nato pa prižgali vsak svoj zavitek - to je bil hkrati trenutek, ko je glasba s svojimi temnimi toni preplavila hišo in se razlila prek trga, tako da so nekje na polovici zvitka zaslišali trkanje po vratih pameti, le trenutek zatem pa sta jo pijača in dim zavzela v enem samem naskoku in jo zdrobila v prah. |
| s-30
| Oklenila se je njegove dlani in začutil je lepljivo testo na koži, nato je pričelo padati iz nje: |
| s-31
| Vse gre narobe. |
| s-32
| Morate se zbrati. |
| s-33
| Gospa Klara je bila tu, rekla sem ji, da ste bolni. |
| s-34
| Da imate visoko vročino. |
| s-35
| Precej dela nas čaka, je zavzdihnil Lut, ko se je vrnil iz barake, z desnico neprestano na svoji Juliji, kakor je bilo ime njegovi dvocevki s skrajšano cevjo. |
| s-36
| Stopila sta, povsod kresničke, ki so švigale po zraku, noč se je spremenila v slavje, v ognjemet, ognjene krogle so padale po mestu in ga spreminjale v škrbine, bučanje je razjedalo bregove, od bobnenja se je cefrala zemlja, cefral se je zrak, cefral se je prostor. |
| s-37
| Zgrudila sta se v stole, Lisa je takoj padla v spanec, plavi lasje so ji prekrili lep obraz in nanj je legel mir. |
| s-38
| Goran je z nemirno kretnjo, ki so bile v zadnjih dneh stalnica v njegovem obnašanju, pograbil cigarete z mize, prižgal in se nemo zagledal v televizijo. |
| s-39
| Na njegovem obrazu je bila vidna utrujenost in znerviranost, celodnevno izigravanje čudežno ozdravljenega fanatika je bilo naporno delo. |
| s-40
| Z vrta sta lahko odšla šele kot zadnja, ždenje do polnoči in več pa je postajalo hudo mučna stvar. |
| s-41
| Medtem pa seveda ostali trije lepo posedajo po hiši, spijo, se ga pokajo in gledajo televizijo, skratka, počnejo nič. |
| s-42
| Bil je pravzaprav pošteno sit vsega. |
| s-43
| Povlekel je pogled od žarnice, prevlečene s kožo, ki ga je pravkar nagovorila, in se zagledal v vrsto, ki se je vila kačasto prek vsega trga, vsi so si hoteli za dva zelena bankovca očistiti dušo in jo preložiti na očetova ramena in si za dva naslednja bankovca olajšati telo, ga ubiti v deklici. |
| s-44
| Pognal se je skozi vrsto na spodnji trg. |
| s-45
| Znašel se je sredi zadnjega ceremoniala tistega dne, za konec bo župan povedal nekaj besed. |
| s-46
| Zagledal ga je na močno razsvetljenih odrskih deskah, zahvaljeval se je in čakal, da se aplavz pomiri. |
| s-47
| Nato je spregovoril: |